Deset se nas je zbralo na avtobusni postaji v Dragomerju in se odpeljalo do Dolgega mosta,
kjer se je pot pričela. Polni elana, razpoloženi in optimistični smo vzeli kartončke in se podali na pot.
Kar precej pohodnikov je prehodilo že dobršen del poti, saj so krenili zarana z različnih vstopnih točk. Nismo se ozirali nanje, prepričani, da zmoremo tudi sami. Vsi udeleženci smo člani Društva upokojencev Dragomer Lukovica, kar pomeni ne več naj mlajši po letih in niti ne vsi z veliko pohodniškimi izkušnjami.
Pot čez Vrhovce in naprej do Koseškega bajerja je bila za vse mala malica. A na tej kontrolni točki so nekateri že razmišljali, da je za ta dan hoje dovolj. Pa je le prevladala odločitev, da vsaj do AMZS na Dunajski cesti le ne bo hoja prevelika zaloga in smo skupaj nadaljevali s hojo. Izkazalo se je, da je bila odločitev prava.
Na tretji kontrolni točki za Bežigradom so nekateri omahovali, drugi pa precej trdno odločeni, da krenemo naprej. In smo šli. Naprej do Jarš, pa naprej do Polja in čez Fužine proti Golovcu. Vreme nam je bilo naklonjeno, toplo in sončno, sem in tja malo vetra, ki je ohladil pregrete glave. Z leve in desne v isti in obratni smeri hoje pa veliko število pohodnikov, zlasti mladih.
Pot na Golovec se prvič vzpne in od posameznika terja malo več kondicije, obremenjene so druge telesne mišice, noge pa vse težje in optimizem nekoliko usahne. Takrat je pomembna družba, vzpodbujanje drug drugega, kakšno okrepčilo in predvsem hotenje priti do cilja. In smo zmogli.
Marija je sicer ugotavljala, da je pot kot elastika, Vilma je vesela ugotovila, da bo prst na nogi kljub poškodbi vzdržal, Sašo nas je prepričeval, da so zadnji km vselej najdaljši, Ivica pa, da bomo zmogli, saj so Murgle praktično pred nami. Niso bile še tako hitroin km označeni na pohodnih tablah so pričali, da je še kar nekaj km pred nami.
Noge vednobolj utrujene in težke, mišice razbolene, mi pa trdno prepričani, da pot prehodimo do zaključka uradnega časa. In uspelo nam je.
Ko stojiš v križišču pred Dolgim mostom nenadoma pozabiš, kje in kaj te boli in noge te ponesejo k zadnji kontrolni točki, kjer si okoli vratu obesiš kolajno.
Še ena zmaga, tako v moralnem kot v kondicijskem smislu. Marija jerekla, pogumno do konca in tako je tudi bilo.
Vsak med udeleženci je bil zmagovalec, s kolajno ali brez. Pomembno je, da se odločišposkusiti in prehoditi toliko poti kot zmoreš.
Dobra družba, lepa narava, prijetna utrujenostin zadovoljstvo na cilju so naredili dan lep in uspešen.
Dragica Krašovec
