V dve in polurni vožnji na splavu od Radeč do Zidanega mosta smo člani Društva upokojencev Dragomer – Lukovica lahko prisluhnili flosarskim prigodam in nezgodam ter ob dobri glasbi, kulinaričnih dobrotah in plesu uživali na rajži po Savi.
Do Radeč smo se pripeljali z vlakom. To je majhen kraj, ki predstavlja severna vrata Posavja. Sava, ki do Radeč teče po precej razgibani, mestoma ozki strugi se tu odpre, umiri svoj tok in razširi pri starem železnem mostu v značilni zeleni barvi, ki je bil izdelan v času Avstro – Ogrske leta 1894. V bistvu se tu začne akumulacijsko jezero HE Vrhovo.
Železni most je bil v tedanjem času edini most, ki je v razdalji 50 km od Litije do Sevnice prečkal Savo.
Radeče mnogi poznamo po papirnici, spet drugi po prevzgojnem domu, ki je v tem kraju.
Verjetno malo ljudi pa ve, da so bile Radeče osrednje pristanišče na Savi, ko so les iz Savinjske doline v enem dnevu prepeljali do Radeč in potem so splavarji les vozili po Savi vse do Donave in še naprej do Črnega morja.
Na splavih so delali samo moški, ženskam delo na flosih ni bilo dovoljeno. To je bilo trdo in težko delo, ki pa je moškim s tega področja dajalo dobre zaslužke.
Splavarji, ki skušajo dandanes ohraniti splavarsko tradicijo v turistične namene nam na splavu povedo kar nekaj zanimivih zgodb.
Ena takih pravi, da poročenim moškim, ki so delali na splavih, potem, ko so plačali mitnino ni bilo več potrebno upoštevati zakonskih zaobljub, ki so jih dali svojim ženam.
Splavi so s tokom pluli sami. Ob povratku pa je bila potrebna vleka. Medtem, ko je bilo za večja plovila in večje splave potrebno uporabiti volovske vprege, so manjša plovila in manjše splave vlekli močni fantje, ki so delo opravljali z rokami s pomočjo močnih vrvi. To je bilo trdo in težaško delo in mnogi so se med opravljanjem vleke huje poškodovali ali zboleli. Za te fante so imeli tudi poimenovanje. Rekli so jim »vlačugarji«. Vas beseda spominja na kaj drugega? Nikar, to je bil poklic vreden vsega spoštovanja.
Ko so leta 1862 zgradili železnico od Zagreba do Zidanega mostu so večino tovora preusmerili na železnico. Splavarjenje je pričelo usihati in do druge svetovne vojne je povsem zamrlo.
Posebno doživetje je ogled tromostovja v Zidanem mostu, ki ga tisti, ki so na bregu ne morejo videti v vsej svoji očarljivosti, med plovbo pa daje veličasten pogled.
Če je bila dobrodošlica s kruhom, soljo in frakeljnom borovničevca, je bila flosarska malica jed na žlico in odlična modra frankinja doma iz teh krajev. Posebej slovijo po izvrstnem golažu, mi smo se tokrat odločili za ričet s klobaso. Vsem je teknil.
Posebno doživetje pa je flosarski krst, ki ga splavarji uprizorijo ob povratku plovbe do Radeč.. Krščenec mora odgovoriti na nekaj preprostih vprašanj, s flosarji nagniti kozarček in z vodo iz Save podoživeti »tuš«. Vredno je, saj ga potem za vselej sprejmejo v svoje vrste in obdarijo s priložnostnimi spominki. Naš Tine in botra Meta si bosta dogodek za vedno vtisnila v spomin.
Čas hitro mine, še nekaj plesnih korakov ob zvokih harmonike in že smo nazaj v pristanu. Varno zasidranje in slovo, vedno se vse luštno prehitro konča.
Lepo je bilo, nekaj novih podatkov smo slišali, se kaj novega naučili in spoznali še eno dejavnost, ki je bila v krajih ob Savi, Dravi, Savinji, pa morda še kje nekoč pomembna dejavnost, ki je kruh dajala mnogim Slovencem. Sledil je povratek z vlakom nazaj v Ljubljano.
Dragica Krašovec